Po koncu šolanja na 2. Gimnaziji v Mariboru je Matjaž Žitnik študiral fiziko v na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Po diplomi leta 1990 se je kot mladi raziskovalec pod mentorskim vodstvom prof. M. Kregarja pridružil skupini na VDG pospeševalniku na institutu Jožef Stefan. Tam se je začel ukvarjati z elektronsko spektroskopijo. Izkušnje na tem, pri nas tedaj novem področju, si je pridobival v Italiji, na Univerzi La Sapienza v Rimu, kjer je eno leto deloval v skupini prof. G. Stefanija ter dr. L. Avaldija. Po magisteriju je bil povabljen na sinhrotron Elettra, kjer je italijanska skupina gradila novo žarkovno linijo Gas phase Photoemission za raziskave redke snovi. Sodeloval je pri instalaciji koincidenčnega spektrometra za elektrone z 10 neodvisnimi kanali. Po doktoratu iz teoretične atomske fizike se je ukvarjal z elektronsko spektroskopijo na IJS, sodeloval pa je tudi pri poskusih na žarkovni liniji GASPHASE. Leta 2000 se je začel ukvarjati s problematiko aerosolov in sicer začenši z metodo PIXE, ki rutinsko orodje na pospeševalniku protonov. Začetne meritve in projekte je opravil v Luki Koper na terminalu za razsuti tovor, kjer jih je zanimala stopnja onesnaženosti zaradi prašenja iz deponij železove rude in premoga. Po večletnih meritvah je monitoring prevzel koprski inštitut, zdaj na Unverzi na Primorskem, s katerim je Matjaž Žitnik ves čas sodeloval. Kasneje se je usmeril še v druge tehnike vzorčevanja, take z boljšo časovno ločljivostjo ter integralne meritve mase prahu PM10. Problematika se je potem razširila na meritve prahu v notranjih prostorih, recimo v kemijskem laboratoriju, mehanični delavnici, telovadnici, in v zadnjem času na projekte, kjer sofisticirane merilne naprave lahko nadomestijo preprosti optični števci delcev z dobro časovno ločljivostjo. V letu 2000 je začel sodelovati s skupino francoskih raziskovalcev iz Univerze Pierre et Marie Curie v Parizu, s katerimi so raziskovali redke razpade v atomih s sinhrotronsko svetlobo. V tistem času začne sodelovanje s dr. Klemenom Bučarjem, izjemnim eksperimentalcem ter nekaj let kasneje z dr. Andrejem Miheličem, ki je danes vrhunski strokovnjak za teoretično atomsko fiziko. Obema je bil mentor pri doktoratu. Po letu 2005 in vse do 2018 so skupaj z dr. Matjažem Kavčičem pripravili in izvedli številne eksperimente na področju visokoločljivostne spektroskopije rentgenskih žarkov s spektrometrom Johanssonovega tipa domače izdelave. Prvi poskusi so potekali na sinhrotronu Elettra, kasneje pa izključno na sinhrotronu ESRF v Grenoblu, Francija, ker študij resonantnega sipanja zahteva visoko intenziteto svetlobe. Okrog 2010 je študij atomov razširil na molekule in sicer na serijo oglikovodikov, kjer so nekateri atomi ogljika zamenjani s klorom. Dr. Rok Bohinc je pod njegovim mentorskim vodstvom opravil doktorat na temo disociacije, ki se kaže pri resonantnem sipanju. Na področju študija rentgenskih žarkov se je Matjaž Žitnik ukvarjal še s konfokalno PIXE spektrometrijo, ki omogoča elementno mapiranje v treh prostorskih dimenzijah. V zadnjem času se dr. Žitnik ukvarja s stimulirano emisijo in superfluorescenco na področju EUV in rentgenske svetlobe. Poskusi se tipično izvajajo z laserji na proste elektrone. Trenutno je na tem področju aktiven tudi kot doktorski mentor mladi raziskovalki Špeli Krušič. Poleg tega so na IJS skupaj z Žigo Barbo in Klemenom Bučarjem postavili elektronski spektrometer vrste magnetna steklenica, kjer prvič dosedaj uporabljajo vzbujanje tarče z elektroni izbrane enegije. Dr. Žitnik je sodeloval tudi pri dvobarvnih poskusih v Laboratoriju za kvantno optiko, ki ga vodi prof. G. DeNinno. V laboratoriju, ki je del Univerze v Novi Gorici v Ajdovščini, so leta 2019 s svetlobo iz vira HHG (high harmonic generation) pokazali Autler-Townesov razklop zaradi interakcije para dvojno vzbujenih stanj v heliju z resonančnim laserjem.
znanstveni svetnikE-mail: Tel: +38615885374 
